Naše zgodbe

Barbara bo lahko dostojno živela na svojem in s svojimi

Barbara Drobne je simpatična mlada ženska iz Šentjurja pri Celju, ki pa ji je prometna nesreča pred štirimi leti obrnila življenje v povsem drugo smer. Kmalu po zaključku srednje kemijske šole jo je streljaj od doma povozil voznik in ji v nesreči zadal zelo težke telesne poškodbe. Splet srečnih naključij jo je ohranil pri življenju, vendar je po nesreči ostala priklenjena na invalidski voziček.

Barbara živi s starši in sestro v družinski hiši, ki seveda ni prilagojena invalidni osebi. Njen oče, Vincenc Drobne, se spominja, kako so ga vprašali, ali bo Barbara po prihodu iz rehabilitacije stanovala pri njih ali v posebnem domu. »Seveda bo živela doma,« je takrat dejal in se zaobljubil, da bo preuredil dom tako, da bo zanjo najbolje. Njegova soproga Saša, ki je že dlje časa brezposelna, in hči Katarina, ki po diplomi na pravni fakulteti prav tako ne dobi službe, sta v veliko pomoč tako Barbari kot očetu, ki se je lotil gradbenega projekta.

Ker ta zahteva svoj čas, so Barbari najprej uredili sobico v pritličju. Seveda v njej nima zagotovljenih optimalnih bivalnih pogojev. Na nekaj kvadratnih metrih spi, sprejema obiske, uporablja računalnik, obeduje in se večkrat dnevno kateterizira. »Najboljša stvar, ki se lahko zgodi invalidni osebi,« pravi Barbara, »je, da dobi prilagojene prostore za življenje. Zelo sem vesela, da imam očeta, ki se je pripravljen zame tako žrtvovati in mi zgraditi tak dom. Hvaležna sem za pomoč tudi sestri in mami, pa seveda vsem, ki so mi pomagali z dobrodelnimi akcijami. Velika zasluga gre tudi podjetju Xella, ki nam  je podarilo ves potrebni gradbeni material za moj del stanovanja.«

Družinska hiša Drobnetovih je po zaslugi marljivih očetovih rok dobila dvonadstropni prizidek z dvigalom, v katerem bo imela Barbara zagotovljene odlične pogoje bivanja. Prostori niso veliki, a Barbare to ne moti. »Najbolj vesela sem, da bom dobila svojo kopalnico,« pravi. »Nabavili bomo tudi sanitarni voziček, ki mi bo omogočal, da se bom lahko sama oprhala, saj imam že od nekdaj zelo rada vodo. Odkar sem invalidna, se lahko umivam le z osvežilnimi krpicami.  Enkrat tedensko greva z mamo v dom starejših občanov Laško, kjer najameva prilagojeno kopalnico, ampak to predstavlja dodatno pot in seveda stroške. Res sem srečna, da sem bom lahko kmalu umivala doma.«
 
Eden od prostorov v prizidku bo namenjen tudi delovni sobi, v kateri se bo Barbara razgibavala na pripomočkih, kot sta stojka in prilagojeno sobno kolo. Slednjega je nabavila s sredstvi humanitarne akcije, ki so jo pred leti zanjo pripravili Društvo prijateljev mladine Šentjur, Rdeči križ Šentjur, mladi lionisti Celjski vitezi in SLG Celje. Poleg delovne sobe bo imela tudi kotiček za ustvarjanje, saj se je v zadnjih letih posvetila ročnim spretnostim, rada izdeluje gobeline, mama pa jo je naučila tudi kvačkati.
»Tako spretna kot mama še nisem,« se ob tem nasmehne Barbara, »a mi gre vsak dan bolje.« Barbara svoj čas porabi tudi za poslušanje glasbe, gledanje filmov, uporabo računalnika in brskanje
po internetu. Pravi, da je zadovoljna.
»Ko se zaveš, kaj se ti je zgodilo, si najprej vesel, da si sploh preživel,« pravi. »To, da ne morem hoditi, je v primerjavi s tem pač eden manjših problemov. Že pred nesrečo sem bila rada doma in nisem bila vajena zahajati v družbo vsak konec tedna, zato tega ne pogrešam. Se pa s prijatelji slišimo po telefonu, pridejo me tudi obiskat, pa sestra Katarina me kdaj odpelje na kakšen obisk. O lastni mobilnosti zaenkrat ne razmišljam, čeprav sem pred nesrečo opravila vozniški izpit.«

Barbara Drobne trenutno nima nobenih dohodkov, zaradi svoje mladosti pa ne more pridobiti status invalida. Tako vse stroške pokriva njen oče, ki si je pokoj zaslužil kot minerski, gradbeni in rudarski tehnik v podjetju RGD Hrastnik. »Vedno sem se zanimal za delo,« pravi Vincenc Drobne, »in se ga ne bojim. Tako sem se lotil gradnje sam. Pomagali so mi tudi sorodniki, pa hči Katarina. Najprej smo morali zgraditi temeljno ploščo, kanalizacijo, stene, prvo ploščo, pa jašek za dvigalo in vse preklade iz starega v nov del hiše,« pripoveduje Vincenc. »Zelo sem hvaležen podjetju Xella in vsem posameznikom, ki so mi tako ali drugače pomagali. Najbolj pa Milanu Černjaku, ki mi je prvi ponudil pomoč. Pa Silvu Ležiču, ki mi je na začetku pomagal zidati. Z ytongom prej nikoli nisem zidal, ampak je zelo enostavno. Zavedam se, da vsega naenkrat ne moreš narediti, treba je imeti potrpljenje. Načrtujem, da bomo dali na prizidek fasadi naslednje leto, Barbara pa se bo lahko vselila že letos.«